Pretrgana nitka
Že dva dni se mi po mislih smuka stavek iz komada Crvene jabuke … “ima nešto od srca do srca, neka tanka nit …” pa ne vem zakaj za vraga? Se mi pa vedno bolj dozdeva, da moram pretrgati to nitko, ki veže, ki včasih boža in večkrat reže…
Še vedno verjamem, da je med nama vez, nevidna nitka, ki naju je povezala, na svoj način združila. In mogoče je to to. Mogoče je to vse, kar je nastalo iz drobnega vozlička, ki je bil na začetku, pa še to samo v mojih sanjah … Potem šele, počasi, zelo počasi se je iz njega spletla nitka s tvoje in nato z moje strani.
Zakaj se mi zdi, da je čas, da se konca še zadnjič objameta in se skrijeta v vozel. Trden vozel, ki se ga ne da več razrahljati.
Pa kako za vraga naj to storim, ko si pa vsepovsod? Na vsakem koraku? V vsakem jutru, večeru, vsaki noči?
Povej mi, popotnik … povej …
Še brez komentarjev.
